KB-2 Udarnik

KB-2 Udarnik na nekdanjem ljubljanskem letališču v Polju (Vir: Tim, 10, 2008)

KB-2 Udarnik

Leto: 1948
Konstruktor: ing. Dušan Cener in ing. Marjan Slanovec
Razpetina: 15 m
Dolžina: 7,6 m
Konstrukcija: lesena
Namen: Prototip

 

Projekcije letala KB-2 Udarnik (Risba: Anton Pavlovčič)Leto izdelave: 1948, Konstrukcijski biro Ljubljana
Konstruktor: ing. Dušan Cener in ing. Marjan Slanovec
Razpetina: 15 m
Dolžina: 7,6 m
Višina: 1,73 m
Največji presek trupa: 056 m2
Največja širina trupa: 0,64 m
Največja višina trupa: 1,08 m
Površina kril: 15 m2
Površina krilc: 2,2 m2
Površina zakrilc: 2,03 m2
Površina višinskega stabilizatorja: 0,8 m2
Površina višinskega krmila: 1,2 m2
Vitkost: 15
Profili: NACA 23014 / NACA 23008
Profil v korenu krila: polsimetričen 14%
Profil na koncu krila: polsimetričen 8%
Profil repnih površin: simetričen 9%
Globina v korenu krila: 1,46 m
Globina krila na koncu: 0,54 m
Masa praznega letala: 200 kg
Največja masa letala: 300 kg
Obremenitev: 20 kg/m2
Najboljše drsno razmerje: 1:25 pri hitrosti 75 km/h
Padanje pri hitrosti 58 km/h: 0,72 m/s
Padanje pri hitrosti 100 km/h: 1,23 m/s
Minimalna hitrosKB-2 Udarnik na tleh. Lepo so vidna vodila razmeroma velikih zakrilc (Vir: Tim, 10, 2008)t: 45 km/h
Največja dovoljena hitrost: 300 km/h
Največja dovoljena hitrost s spuščenimi zakrilci: 150 km/h
Največja dovoljena hitrost z izvlečenimi zavorami: 225 km/h
Največja dovoljena hitrost v močni turbulenci (+ 15 m/s): 100 km/h
Konstrukcija: lesena
Namen: Prototip

Leta 1947 je takratni Republiški odbor za športno letalstvo v Ljubljani razpisal natečaj za projekt visoko sposobnega jadralnega letala. Natečaj je bil objavljen 23. decembra 1946 v športnem tedniku Polet. Konstruktorji naj bi do 31. marca 1947 predložili svoje projekte, ki bi jih ocenila posebna komisija ter jih nato morda priporočila za gradnjo prototipov. Rok so podaljšali do 31. julija, komisija pa je 5. septembra obravnavala tri projekte. V končni izbor sta prišla le projekta pod šiframa Karavan in Hudournik. Komisija, ki so jo sestavljali dr. inž. Anton Kuhelj, inž. Stanko Bloudek in inž. Lazar Mračević, je drugo nagrado prisodila projektu Hudournik katerega avtorja sta bila Dušan Cener in Marjan Slanovec.
Konstruktor Dušan Cener v kabini Udarnika. Dušan Cener je bil tudi priznan jadralni pilot in je z Udarnikom opravil drugi let, takoj za Milanom Boriškom. (Vir: Tim, 10, 2008)Nagrada je pomenila, da bo treba narediti podrobne načrte, ki bodo omogočili izdelavo letala. Zato se je v okviru Konstrukcijskega biroja ob nastajanju načrtov Hudournika, pozneje pouimenovanega v Udarnik, osnovala skupina, ki sta jo vodila Dušan Cener in Marjan Slanovec, v njej pa so bili še Stane Grčar, Vital Kovačič, Bojan Jarec in Natan Bernot. Skupina je delala v spodnjih prostorih Cekinovega gradu.
Dušan Cener, ki si je letalo zamislil skupaj z Marjanom Slanovcem, je bil zadolžen za natančne izračune ter konstrukcijo kril in trupa. Marjan Slanovec je bil prav tako zadolžen za izračune, obenem pa še za podrobno konstrukcijo trupa in repnih površin. Stane Grčar je delal na konstrukciji in oblikovanju kabine, komand in zračnih zavor. Vital Kovačič, Bojan Jarec in Natan Bernot so delali kot tehnični risarji. Izdelava načrtov je trajala dve leti, letalo pa so nato kljub napredni tehnološki zasnovi izdelali po tedaj običajnih postopkih v Letovu.
Zasnova letala je bila za tiste čase več kot sodobna. Njegova polara naj bi bila čim bolj raztegnjena, drsno razmerje pa naj bi se s povečanjem hitrosti le počasi slabšalo, medtem ko naj bi na drugi strani polare doseglo čim manjše hitrosti pri majhnem izgubljanju višine. Da bi to lažje dosegli, naj bi vgradili zakrilca NACA 2b. Po temeljitem študiju so se odločili za profil NACA 23014, ki naj bi proti koncu krila prešel v NACA 23008. Letalo bi moralo biti v zavojih čim bolj stabilno, kar naj bi dosegli z izrazitim M-lomom kril, razpetina 15 metrov pa bi omogočila zadostno gibčnost. Sorazmerno dolg trup naj bi zagotovil vzdolžno stabilnost. Treba je bilo izbrati tudi primerno zvitje in ožanje krila, da bi dosegli željeno porazdelitev vzgona. Tem zahtevam je bilo mogoče zadostiti le s pomočjo zakrilc. Osnovno zvitje krila je bilo dokaj majhno, zato je imelo krilo pri uvlečenih zakrilcih in pri velikih hitrostih dobre aerodinamične lastnosti. Pri manjših hitrostih pa je bilo treba uporabljati zakrilca, ki so porazdelile vzgon tako, da je krilo postalo zelo zanesljivo. Da bi povečali vpliv zakrilc na aerodinamične lastnosti krila, ta so se spustila do 40 stopinj, so se tudi krilca spuščala kot zakrilca, vendar največ do 20 stopinj. Zaradi majhnega upora celotnega letala so morale biti zračne zavore dokaj velike, saj naj bi bila največja hitrost v strmem letu tudi do 500 km/h, odprte zračne zavore pa naj bi to hitrost omejevale na 225 km/h. Glede na aerodinamične lastnosti letala je bilo treba določiti natančna pravila pilotiranja. Nad hitrostjo 80 km/h je moral pilot leteti z uvlečenimi zakrilci, ko pa bi hitrost padla pod 80 km/h, bi moral pilot postopoma izvlačiti zakrilca, pri minimalnio hitrosti pa bi jih moral povsem izvleči. Najmanjša in torej še varna hitrost je bila 45 km/h. Pri akrobacijah uporaba zakrilc ni bila zahtevana.
Lepo oblikovana kapličasta kabina Udarnika (Vir: Tim, 10, 2008)Instrumentna plošča Udarnika (Vir: Tim, 10, 2008)KB-2 Udarnik je bil ramenokrilec z izrazitim M-lomom kril. Krila so bila lesena in v celoti prevlečena z vezanim lesom. V tlorisu so bila trapezaste oblike, v narisu pa so imela M-lom 10 stopinj. Vgrajena je imel zakrilca NACA 2b in zračne zavore hütter, ki so delovale odlično. Konstrukcijsko in za izdelavo zahtevnejša izvedba z M-lomom kril je bila izbrana, da bi med kroženjem v turbulentnem termičnem vzgorniku omogočala dobro stabilnost. Glavna težava pri konstruiranju krila je bila doseči dovolj veliko trdnost krila, predvsem pa trdnost pri zvitju po vertikalni ravnini. Tanek profil krila, izbran glede na aerodinamične zahteve, je zahteval povsem novo konstrukcijo glavnega nosilca. tega so naredili iz domače resonančne smreke, ki je prenesla obremenitve do 700 kg/m2. Krilo je bilo tudi za glavnim nosilcem obloženo z vezanim lesom, vsa torzijska obloga pa je kot lupina preprečevala neželjeno zvijanje. Sami torzijski momenti so bili zaradi polsiimetričnega profila zelo majhni. Nosilec je imel škatlasto konstrukcijo in nesimetričen presek, ki je prenašal 84% celotnega zvitja, ostalih 16% pa je nosila obloga krila. Obloga je bila pri korenu krila debela 1,75 mm, na koncu pa 1 mm.
KB-2 Udarnik na letališču v Polju po enem od prvih letov. Pri letalu je konstruktorska ekipa. (Vir: Tim, 10, 2008)Višinsko krmilo je bilo nameščeno pod grebenom smernega stabilizatorja in masno izravnano s svinčeno utežjo, pritrjeno na ročico, tako da je nihala pri premikanju krmila znotraj grebena. Trimer je bil nameščen na desni strani. Oba repa, višinski in smerni, sta bila prekrita z vezanim lesom in platnom.
Trup je bil lesen, z ovalnim presekom in prekrit z vezanim lesom. Dolg je bil 7,6 metra in sestavljen iz dveh delov, osnovnega telesa, ki je bil vretenaste oblike in kapljaste kabine. Njegova posebnost je bila, da je bil najširši na 50% globine krila in ne kot običajno na mestu, kjer sedi pilot. Čeprav letala niso mogli preizkusiti v vetrovniku, so na osnovi izračunov ugotovili, da zaradi svojevrstne oblike upor trupa ni bil nič večji kot pri drugih jadralnih letalih. Poleg smučke pod trupoKB-2 Udarnik med letomm je imel vgrajeno tudi kolo. Trup in repne površine so bile povezane z grebenom. Tako so bile zagotovljene potrebne lastnosti bočnih površin, celotna površina trupa pa je bila medsebojno povezana v celoto, ki je bila učinkovita tudi pri velikih kotih zračnega valovanja s strani.
Kabina je bila kapljasta, izrazito potegnjena iz obrisa trupa in se je odpirala na stran. Notranjost je bila udobna, s prestavljivimi pedali in funkcionalno razporejenimi in oblikovanimi ročicami za pogon zakrilc, zavor in trimerja. Sedež je bil prirejen za uporabo hrbtnega padala in s premakljivim naslonom.
Prvi let je opravil Milan Borišek 29. oktobra 1949 na ljubljanskem letališču, sledila pa sta mu oba konstruktorja, Cener in Slanovec. Začetni leti so bili zelo uspešni, pri nadaljnih pa so se pokazale tudi slabe lastnosti Udarnika. Letalo žal ni izpolnilo pričakovanih in napovedanih sposobnosti. Izbrani profil NACA 23014 je pri meritvah v inštitutih pokazal odlične lastnosti, na letalu pa se ni izkazal najbolje. Krilo bi moralo biti izdelano brez kakršnih koli špranj in povsem gladko, tega pa takratna tehnologija izdelave v Letovu ni omogočala. KB-2 Udarnik (Vir: panoji ALC)Kljub temu je Udarnik sodeloval na državnem prvenstvu jadralcev v Rumi leta 1950 in dosegel kar nekaj dobrih rezultatov. Najdaljši in edini prelet z Udarnikom na omenjenem tekmovanju je uspel Slanovcu in je bil dolg 285 km na relaciji od Rume do Leskovca. Prav tu pa se je pokazalo, da je Udarnik pri počasnem kroženju v termičnih dviganjih preveč izgubljal višino predvsem zaradi prevelikega krilnega upora.
Čeprav letalo ni doseglo pričakovanih rezultatov, je predstavljalo dragocen poskus v strokovnem pogledu. Lahko rečemo da je bil Udarnik eksperimentano letalo. Pridobljene izkušnje in rezultati raziskav so odgovorili na mnoga, do tedaj KB-2 Udarnik je bil po mnenju mnogih eno od najlepših jadralnih letal tistega časa. (Vir: Tim, 10, 2008)nerešena vprašanja. Ker so bili takrat objavljeni tudi prvi podatki laminarnih profilov, ni imelo smisla izboljševati krilnih površin Udarnika. Bolje je bilo izdelati novo letalo z laminarnim profilom. Tako je nastal KB-9 Experimental, letalo brez značilnega galebjega loma kril, ki je od Udarnika podedoval trup, krila pa so bila nova.
Dejstvo je, da je Udarnik pri razvoju slovenske letalske konstruktorske dejavnosti prispeval enega največjih deležev od vseh letal, narejenih v Sloveniji.

Povzeto iz revije Tim, 10, 2008, avtor: Marko Malec