Sokol

Sokol (Vir: panoji ALC)

Sokol

Leto: 1947
Konstruktor: ing. Ivo Šoštarič
Razpetina: 15,20 m
Dolžina: 6,85 m
Konstrukcija: lesena
Namen: Polnoakrobatsko visokosposobno jadralno letalo.

 

Projekcije letala Sokol (Risba: Anton Pavlovčič)Leto izdelave: 1947, UTVA Pančevo
Konstruktor: ing. Ivo Šoštarič
Konstrukcija: lesena
Razpetina: 15,2 m
Dolžina: 6,85 m
Višina: 1,67 m
Površina krila: 15,3 m2
Vitkost krila: 15,1
Drsno število (finesa): 24 pri hitrosti 75 km/h
Minimalno hitrost padanja: 0,75 m/s pri hitrosti 62 km/h
Najmanjša hitrost letenja: 55 km/h
Največja dovoljena hitrost: 400 km/h z odprtimi zavorami
Masa: približno 210 kg
Namen: Polnoakrobatsko visokosposobno (za tiste čase) jadralno letalo

V nizu uspešnih konstrukcij inž. Iva Šoštariča je Jastrebu sledilo visoko sposobno jadralno letalo Sokol. Skonstruirano je bilo leta 1946, prototip pa so zgradili v tovarni Utva v Pančevu in ga leta 1947 tudi preizkusili.
Sokol je bil visokokrilno leseno jadralno letalo, ki je bilo za tiste čase zelo napredno zasnovano. Verjetno je bila njegova gradnja celo nekoliko prezahtevna, saj so zgradili le eno samo letalo. Trup je imel ovalni presek in je bil izdelan iz lesenih reber in vzdolžnih letvic ter prekrit z vezano ploščo. Kabina je bila zaprta, za drsno smučko pa je bilo nameščeno neuvlačljivo kolo, ki je skrajšalo vzletno pot letala. Samonosilno leseno krilo brez opornic je imelo značilen galebji lom ali M-lom. Kot V-loma srednjega dela krila je bil na obeh straneh le 3,5 stopinje, zunanja dela krila pa sta bila lomljena celo nekoliko navzdol. Zaradi obremenitev sta bila med letom verjetno ravna ali zvita rahlo navzgor. Torzijska škatla pred glavnim krilnim nosilcem je bila iz vezane plošče, zadnji del krila in krilca pa so bili prekriti s platnom. Letalo je imelo tudi zračne zavore. Smerni in višinski stabilizator sta bila prekrita z vezano ploščo. Sokol pred hangarjem beograjskega športnega letališča Lisičji jarak (Vir: Tim, 2, 1996)Obe krmili sta imeli pred vrtiščem del za aerodinamično izravnavanje sil, prekriti pa sta bili s platnom. Zaradi manjše možnosti poškodb letala pri zasilnih pristankih v visoko travo ali celo pšenico, je bil višinski rep nameščen dokaj visoko. Inž. Šoštarič je višinski rep dvignil tako, da je del smernega repa pomaknil nekoliko pod spodnjo linijo trupa.
Letalo ima razmeroma veliko maso, kar je verjetno posledica težkega krilnega nosilca. Ni imelo zakrilc, zato tako širok razpon hitrosti nekoliko preseneča. Očitno je bil Sokol zaradi svoje mase, verjetno pa tudi zaradi profila krila, za tiste čase razmeroma hitro letelo, zato je pilotom z manj izkušnjami letenje z njim najbrž povzročalo težave. Morda je bilo to vzrok, da se niso odločili za izdelavo več letal tega tipa.
Ohranjena dokumentacija o Sokolu je zelo skopa. Obstaja le nekaj slik letala in skica, ki pa ni posebno natančna. Tudi tehnični podatki so dokaj pomanjklivi, ohranili so se le najosnovnejši. Trup obarvan belo je imel nos rdeče barve, zgornja površina kril pa je imela rdeče pramene, značilne za akrobatska letala.