Š. H. 1 - Sraka

Š. H. 1 - Sraka

Leto: 1936
Konstruktor: inž. Ivo Šoštarič
Namen: Začetniško šolsko jadralno letalo namenjeno za letenje ob pobočju

 

Leta 1936 je ing. Ivo Šoštarič zasnoval letalo, ki bi imelo boljše zmogljivosti kot Zögling. Moralo bi imeti lepše in učinkoviteje izoblikovana krila in repne površine, trup pa izdelan v obliki aerodinamičnega telesa, ki bi nudil čim manjši upor. Šoštarič je moral razen tega upoštevati še nekaj navodil, ki so zahtevala temeljit premislek, da je našel ustrezne rešitve. Predvsem je moral upoštevati dejstvo, da mariborski jadralci niso imeli posebnega terena za jadranje s hangarjem in so morali imeti letala spravljena na tezenskem letališču. Zaradi tega so morali letala nenehno prevažati na svoje terene in jih tam sestavljati. To je Šoštariča pripeljalo do izjemno preprostih rešitev za priključke kril in trupa, da je bilo mogoče letalo sestaviti v pičlih petih minutah. Druga reč, ki je vodila konstruktorja, je bila ta, da je letalo namenil za gradnjo jadralnim skupinam, ki niso imele posebnih izkušenj in si ne bi mogle privoščiti gradnje trupa na »hellingu«, »postelji«, na posebni dolgi mizi, ki je omogočala natančno montažo okvirov in vzdolžnikov. Zaro si je zamislil trup rombastega preseka, čeprav so bili trupi takšnih letal skoraj redno šesterokotnega preseka. Oba bočna vzdolžnika je bilo treba položiti preprosto na koze in nanju po vrsti pritrjevati okvire, nato pa še zaključni zgornji in spodnji vzdolžnik. To ogrodje je bilo razmeroma šibko, vendar je bilo v celoti prekrito z vezanim lesom, ki je ustvarilo potrebno trdnost.
Krila so bila povsem običajna, z dvema nosilcema in z rahlo zožujočima se kocema. Imela so profil göttingen 527. Z vezanim lesom je bil prekrit le prednji rob do prvega nosilca, sicer pa je bilo prekrito s platnom. Repne površine so bile grajene podobno in prekrite s platnom. Za prevoze je bilo treba letalu sneti le krila, višinski rep pa se je sklapljal navzgor in ga ni bilo treba snemati.
Pri projektiranju je sodeloval tudi ing. Humek. Ko se je ing. Ivo Šoštarič preselil v Beograd, sta se odločila za nenavadno sodelovanje na daljavo. Šoštarič je v Beogradu zaključeval posamezne elemente letala Š.H.1 (Šoštarič Humek prvi), po pošti pošiljal Humeku v Maribor približne skice konstrukcije, Humek pa je po njih izdeloval natančnejše načrte in vodil delo v delavnici v Gradu, kjer so člani skupine Maribor I izdelovali prve elemente letala. Pravih delavniških risb nista delala.
Delo na daljavo ni moglo hitro napredovati. Izdelali so sicer trup, krila in rep, ko pa so se hoteli maja 1939 lotiti okovja, je Humek huje zbolel. Delo se je povsem ustavilo, ker ing. Šoštarič ni našel nikogar, ki bi nadomestil Humeka. Letalo so nato dokončali v Utvi v Zemunu. Zaradi tega je bil prvi polet opravljen v Zemunu, kjer ga je takoj v zračni zapregi preizkusil jadralni pilot Aca Stanojević in vsi preizkusi so v redu potekali. Žal ni prišlo do serijske proizvodnje, ker so se v Utvi odločili, da bodo začeli raje z začetniškimi jadralnimi letali.
Mariborčani so medtem začeli že močno pritiskati, da dobijo letalo nazaj, saj je bilo skoraj v celoti delo njihovih rok. Poleti 1940 je res prišlo na Tezno in 8. septembra so ga krstili z imenom Sraka, kot so letalu že nekaj časa pravili graditelji.
Sraka je bila namenjena predvsem za jadranje ob pobočju in je bila temu primerno okretna, v primerjavi s podobnimi letali pa je bila tudi izredno lahka. Prazna je tehtala le 95 kilogramov. Mogoče jo je bilo uporabljati tudi za šolanje v letalskem vleku.
Mariborski jadralci so bili z njo zadovoljni. Jeseni 1940 so jo sicer poškodovali in jo pozimi popravili, potem pa so jo nemci skupaj z drugim inventarjem zaplenili na tezenskem letališču.