2R-116 - Spitfire

2R 116 - Spitfire

Spitfire

Razpon: 93 cm
Dolžina:  82 cm
Teža: 1,4 kg
Motor: Magnum 4 ccm
Konstrukcija: lesena
Finiš: oracover folija
Namen: Motorni model za zračni boj.

 

V času, ko se je pri nas začela uveljavljati nova panoga v modelarstvu - zračni boji, sem si seveda takoj izdelal tak model. Načrt sem dobil od prijatelja, ki je bil takrat zelo zagret za to zvrst. V celoti lesen model je bil gotov v treh dneh. Gradil sem ga od jutra do večera med novoletnimi prazniki. Za samo prekrivanje in montažo motorja ter elektronike pa sem prav tako porabil tri dni.
Model Spitfire med gradnjoModel Spitfire pred prekrivanjem s folijoMotor je zaradi lažjega dostopa vgrajen pokončnoKer se mi je mudilo v zrak, sem v model vgradil kar motor, ki se mi je valjal v predalu. Predviden motor je bil 2,5 ccm, jaz pa sem imel na razpolago le 4 ccm. Zaradi nekoliko večje teže modela, se mi je močnejši motor zdel kar primeren.
Prvi polet sem opravil pozimi v snegu. Čeprav je bilo prvih nekaj poskusov vzleta neuspešnih, se imam prav snegu zahvaliti, da je model to preživel brez poškodb. Končno vzlet uspe in model s kar veliko hitrostjo poleti. Preveliki odkloni nagiba in višine so model naredili še bolj strupen. Po nekaj uspelih krogih mi model pade v kovit in se zarije v sneg. Odklone krmil sem zmanjšal in model se je obnašal veliko bolje, čeprav je bil še vedno zelo občutljiv, predvsem na komando višine. Ker je bilo težišče postavljeno že zelo nenavadno naprej, ga nisem upal prestaviti še bolj.
Po nekaj tednih počitka in sprejemanja mnenj drugih modelarjev sem se le opogumil in v nosu obtežil model. Sedaj pa je bila veselica. Neverjetno okreten in hiter model se je prelevil v krotko zverinico, čeprav ga je bilo treba pri vzletu kar pošteno zalučati.
Prekrit model v modri barviVtekanje motorjaS tem modelom sem naletel kar nekaj ur, dokler ni naneslo, da so se mi med letenjem pridružili vaški otroci in nekaj staršev. Hiter in okreten model ni bil ravno primeren za vrtec okoli mene. Otrokom, še posebno pa ne njihovim staršem, se sploh ni dalo dopovedati, da je ta stvar v zraku lahko zelo nevarna. Na primerni višini mi zmanjka goriva in model lepo zapeljem v šolski krog na pristanek. Zaradi svoje teže je bil v doletu kar hiter. Otroci pa ne bi bili otroci, če ne bi hoteli zadeve videti čim bliže. Prav takrat eden brcne žogo prav v smer pristajanja modela, cela gruča otrok pa za njo. Kar stisnilo me je, ko se cela skupina zažene prav pred pristajajoči model. Ni mi preostalo drugega, kot da sem samo od sebe porinil komando višine in model je treščil ob tla. Model sem razbil, na srečo pa samo njega, kaj bi bilo, da prileti v skupino otrok.
Starši se niti niso vznemirili, kar me je še dodatno razjezilo. Njihovo mnenje je bilo, da se otroci lahko mirno igrajo kjerkoli, jaz pa naj se pazim njih. To je bila zame velika šola in vsakič, ko sem letel, sem vsem gledalcem določil pravila. Jaz pa se od takrat vedno držim načela, da se leti vedno stran od ljudi, nikoli ne veš ali bo šlo kaj narobe.